1. |
Pozna ura
03:01
|
|||
|
Pozna ura rekla je,
da naj ozrem se ven,
videl sem kristalno noč
in bil sem zaslepljen.
Videl sem, da tvoj obraz
uhaja v jesen,
rekla si, da se mudi
in rekel sem: pa grem.
Pozna ura rekla je in polna luna strinja se,
sladek čas naj se povrne.
Ko ti je vesolje vse
telebnilo za vrat,
polno netopirjev je
hitelo ga pobrat.
Svetla vsa od zvezd
in z rojem kril namesto las
si pozno uro stišala
in zgodnji dala glas.
Pozna ura rekla je in polna luna strinja se,
sladek čas naj se povrne.
|
||||
2. |
Konjiči
03:04
|
|||
|
Kako sem lahko
oddaljen tako zelo,
če nikdár nikamor
nisem odšel?
Kako dirjajo
konjiči čez to zemljó
s praznimi sedli,
za njimi odmev:
po zemlji, po zemlji, po zemlji, po zemlji
dirjajo, dirjajo, dirjajo, dirjajo,
enega ujemi,
prijezdi na obisk.
Daljava pa ni
iz same pravičnosti:
obljubiš, da se vrneš,
potem te nič več ni;
medtem pa drevo
stoji kot je že in bo,
solza domotožja
nič ne spremeni.
Potuj, če je treba, miruj, če lahko,
po zemlji konjiči kar dirjajo, dirjajo,
sedla imajo prazna,
kaj boš naredil?
|
||||
3. |
Astronomi
02:43
|
|||
|
Zgoraj so,
pod svojo
kupolo
in skoznjo
se vsak večer
zazro,
ker daleč
je menda
lepo.
Misliš si,
le kaj so
videli,
ponoči,
ko spal si
kot da te
sploh ni,
ko spanec
ti je vzel
oči.
Srečaš jih,
ob zori
stopajo
po stolpu
dol, nazaj
na dno
in čudno
svetlo
gledajo.
|
||||
4. |
Emblem
02:24
|
|||
|
Ko je bil še vsak dan bel,
ko je bil še vsak dan bel,
ko je bil še vsak dan bel,
takrat še nisem hrepenel.
Dali so mi zlat emblem,
dali so mi zlat emblem,
dali so mi zlat emblem,
rekli, naj nazaj ne grem.
In imel sem svetlih sanj
in imel sem svetlih sanj
in imel sem svetlih sanj
več kot zdaj temačnih ran.
|
||||
5. |
Legla je noč
03:22
|
|||
|
Legla je noč, legla je noč,
legla je noč v moje srce.
Ugasnil sem luč, otrl solzé
in legla je noč v moje srce.
V dalji obraz, v dalji obraz,
v dalji obraz vame strmi.
O davni čas, kam vse hiti?
V dalji obraz vame strmi.
Ugasnil sem luč, otrl solzé
in legla je noč v moje srce.
|
||||
6. |
Ti si blisk
01:33
|
|||
|
Ti si blisk,
enkrat pojaviš se
in to je vse.
Ti si blisk
in so reči ob tebi
žalostne
in je deževje
in je solsticij
in je vrtenje
in ti si blisk.
Ne mižim,
ko se pojaviš,
se ne bojim.
Ne mižim,
stojim pod tabo,
nič ne govorim
in je ledeno
in spet solsticij
in je temačno
in še si blisk.
Še si blisk,
še si blisk, to je vse.
Ti si blisk,
ti si blisk, to je vse.
|
||||
7. |
Ne misli
03:59
|
|||
|
Planet je danes hladen,
njegova barva siva,
pred obzorje sedem,
naokrog tišina
in se spogledujem
z nepomembnim grmom,
ki le tiho biva,
čas ga ne zanima.
Planet je danes hladen
tudi za vsevede,
ki jih strašno zebe,
ko zgubljajo besede.
Šepet od daleč piha vame,
piha vame do kosti:
ne misli si, da si, ne misli si, da si…
Čez puščobno polje
osiveli pešec
staro zgodbo pelje
tja v večno spanje,
nekoč pod roko šle
so z njim mladenke zale,
zdaj šarma nimajo
več njegove šale.
Planet je danes hladen,
vseved se je začudil:
kako sem se naprezal,
kako sem se utrudil!
Šepet od daleč piha vame,
piha vame do kosti:
ne misli si, da si, ne misli si, da si…
|
||||
8. |
Tundra
04:11
|
|||
|
Zamrznjeno polje,
za njim izgubljeno popoldne
in soba, v kateri se lišpa
Tundra.
Nad vrati lobanja,
na vratu koralde lobanje –
bleščeča te je pričakala
Tundra.
Si vedel, da tudi v snežnem viharju
prežijo sirene,
ki spile so strupe vseh morij in trudne
postale snežene?
|
||||
9. |
Odjuga
02:31
|
|||
|
Ko pride odjuga,
je svet čokolada.
Dom v rjavem blatu.
Topi se čisto vse od prej,
tudi grdo,
tudi lepo
v tem istem blatu.
Obsêdi ob meni in glej,
obsêdi ob meni in glej,
kam bo odteklo vse,
sedi in čudi se.
|
||||
10. |
Junaki
03:57
|
|||
|
Ki se v vročih izvirih kopajo
in jih zagledam v dolini ob kresu,
kako se trepljajo in smejijo dobrodušno,
ker pač so dobre duše.
In jim ne zmanjka ne divjadi ne letnih časov;
izgoreli so v akcij in zdaj imajo mir
in niso pritlehni,
vse so nas rešili,
vse so nas rešili,
to so junaki.
Ki se v vročih izvirih kopajo
in jih zagledam v dolini ob kresu,
kako se trepljajo in smejijo dobrodušno,
ker pač so dobre duše
in zdaj pečejo neverjetne krače
in se jim pridružim in čez smrekovo prostranstvo
zagrmi kitara z zlatimi potenciometri,
o kitara, stara sablja,
stare sablje,
to so junaki,
vse so nas rešili,
junaki.
|
||||
Martin Ramoveš Ljubljana, Slovenia
Martin Ramoveš je kantavtor in stripar, ki je doslej je s skupino in solistično izdal naslednje albume: Zvok dežele (2012), Nesojeni kavboji (2014), Astronomi (2017) in Rob (2019). Kantavtorska poetika z rockovskimi temelji se včasih udejanji kot blues ali country, drugič se z divjim riffom zapodi v udarne inštrumentale, nato pa se spet umiri v melanholiji. ... more
If you like Martin Ramoveš, you may also like:
Cardiff band Red Telephone can't disguise the pure pop sensibility in their blistering alt-rock songs.
go to album
The Art Of Losing
by The Anchoress
The second release from Welsh artist The Anchoress is a devastating and powerful meditation on loss.
go to album
Staring at Clocks
by Bitch Falcon
The debut album from Dublin group Bitch Falcon is a balance of dream pop and grunge.
go to album
Too Prickly For This World
by Wife Patrol
Wife Patrol make instantly catchy alt rock with streaks of punk, new wave, and metal, overlaid with Bangles-esque harmonies.
go to album
Your Church On My Bonfire
by PAWS
The trio’s fourth LP confronts failed relationships and personal loss head-on.
go to album
The experimental UK artist's latest album is decidedly genre-agnostic.
go to album
featured on Bandcamp Radio Nov 1, 2016
go to album
