1. |
Cvetje za komandanta
02:50
|
|||
|
Jezero je mirno, na obali je svoboda;
dežela je vzcvetela, zdaj počiva komandant.
V obljubljeni deželi ždimo,
vlada nam slepota,
živeti je enako šteti,
sreča je vsota;
branimo, kar nimamo,
maščujemo prodano,
verjamemo, kar vidimo,
verujemo v reklamo.
Če boš kdaj šel na jezero,
jezero Ontario,
ne pozabi na cvetje
za komandanta.
Obljubljena dežela laže,
lomi vse obljube,
rasti hoče in zahteva
spet in spet izgube;
vendar mi smo prostovoljci
v boju proti sebi,
reklama pravi: vzemi vse,
le hitro se zagrebi.
Če boš kdaj šel na jezero,
jezero Ontario,
ne pozabi na cvetje
za komandanta.
Bil je čas velikih zmag
v črno beli bajki,
vodil nas je komandant
v divji gozdni hajki;
zdaj je čas, ko grla so nam
polna grenke vode,
utonil nam je komandant
v jezeru svobode.
Če boš kdaj šel na jezero,
jezero Ontario,
ne pozabi na cvetje
za komandanta.
|
||||
2. |
Čorba za ljudi
02:59
|
|||
|
Kuharca, kuharca, kuharca,
vrzi v pisker košček svojga srčeca.
Tudi jaz sem vrgel svoje srčece,
brez njega lažje ujamem lepe deklice.
Skoči v golaž, preden se shladi,
splavat moraš v čorbi za ljudi.
V čorbi poper in klobase
in še srčki plavajo
in naš bog nas tiho pase,
preden nas zakoljejo;
v žrelo stresajo nas božje žlice,
kdor ni začinjen gre v vice.
Kuharca, kuharca, kuharca,
do konca zmešaj čorbo mojga srčeca,
šefe kuhne, vi me pa nabutajte,
če hotel spet bom meti svoje srčece.
Skoči v golaž, preden se shladi,
splavat moraš v čorbi za ljudi.
|
||||
3. |
Mine
03:37
|
|||
|
Sinovi harmonike v težki debati
o delu težaškem, o težkih mašinah.
Prekleto težko je napredovati,
lažje je stati kot lazit’ po minah,
minah razmišljanj, minah novosti,
trpki koraki so do prostosti
in kadar te misel uporna prešine,
počakaj, da mine, da mine, da mine…
Vzorno postriženi, vdani in hudi,
s strahom pred sveže mislečo tujino
sinovi poskočnic na rodni se grudi
bojijo, da ne bi stopili na mino,
mino razmišljanj, mino novosti,
trpki koraki so do prostosti
in kadar se jeza sprevrže v koline,
nikogar ne briga, kdaj mine, kdaj mine…
|
||||
4. |
||||
|
Vrijeme za platonsku ljubav
|
||||
5. |
Zvok dežele
04:16
|
|||
|
Slišala je zvok dežele,
usrane deklice so pele,
traktor, tisoč ptičev, veter,
iz garaže pa kaseter –
turbofolk bi na ves glas
še bolje kot poskušam jaz
opisal pričujočo vas…
Zvok dežele, zvok dežele…
Slišala je zvok dežele,
matere so ponorele,
deklice so stekle v banje,
še pojača se kričanje,
vendar mami vedno glas
obmolkne, da ne čuje vas…
»Kaj je novega za nas?«
Zvok dežele, zvok dežele…
Slišala je krike, klice,
se povzpela čez stopnice,
šla je v vežo hladno, rjavo,
mimo križa, pod zastavo,
skozi vrata njen obraz
se vsuje kakor snežni plaz
na moj nemir prevret, ognjen
in, ona plašna, jaz ves nem,
sva legla ob stari gramofon,
prestrašen glas, slaboten ton:
»Slišala sem zvok dežele,
zlobne babnice so pele
turbofolk in roj letal
hrumi kot hoče božji kralj…«
Zvok dežele, zvok dežele…
|
||||
6. |
Ovčica
02:49
|
|||
|
Začel sem delat brez prestanka,
sploh ne vem več točno, kdaj
in spoznal zavetje šanka
kot je tukaj običaj.
Vem, od nekdaj sem ovčica,
skriti strah je moj pastir,
vsaka flaša je stopnica
v zamegljeni topli mir.
Ko tovarna stroje ugasne,
ven me vleče svež večer,
a svobode sladki glas ne
more k meni prek ovir.
Vem, od nekdaj sem ovčica,
skriti strah je moj pastir,
vsaka flaša je stopnica
v zamegljeni topli mir.
Zvečer poleti sam z balkona
dolgo zrem v širni gozd,
nad njim pa pleše zvezd kolona
in gradi v večnost most.
Vem, od nekdaj sem ovčica,
skriti strah je moj pastir,
vsaka flaša je stopnica
v zamegljeni topli mir.
|
||||
7. |
Zima na Metelkovoj
03:44
|
|||
|
sjećaš li se mistike
sjećaš li se šanse
za malo bio bih tvoj ali
zima
svašta spriječi
nije bilo goriva
naša lica smrznuta
ipak pružila se šansa i za malo bio bih tvoj ali
zima
svašta spriječi
zima
na Metelkovoj
poljubili smo se i onda bljuvali led
stakleni osmijesi su puknuli
viknuo sam: vidi sav taj led
šapnula si: vidim led ali kamo si nestao
ti
to je bila mistika
bila je i dobra šansa
za malo bio bih tvoj
ali uzela me zima na Metelkovoj
|
||||
8. |
Cena zajebancije
04:24
|
|||
|
Vozili brez glave, se zvračali v grape,
delali hitro in brez ravnotežja,
kurili kresove in pekli čevape,
v glavnem čakali
in leta norij so postajala težja,
počasi je vsakemu zmanjkalo sape,
vse smo razdali na hitro, v šali.
Cena zajebancije včasih višja je
kot ti znese.
Stare beznice so polne gnilobe,
a v njih je moj svet in za zmeraj ostal bom
odpisani mož iz pozabljene dobe,
pred mano je stena –
na njej še neštetokrat glavo razklal bom,
a vsak moj poskus za pobeg gre po gobe
in vsako sezono poviša se cena.
Cena zajebancije včasih višja je
kot ti znese.
|
||||
9. |
Črepinje spominov
02:27
|
|||
|
Bajta prazna, hladna, vsi balkoni so brez rož,
spiš tam, kamor padeš, kdaj omahneš v lijak.
Voziš se na šiht in gledaš, če jo srečal boš,
rutina te sprosti, a skrb te vleče globlje v mrak.
Črepinje spominov.
Jih boš zbral in skupaj zlepil, ali zbrcal jih v kot?
Jih boš še naprej pohojal in živel kot sluga zmot?
Vse na isti točki, hkrati časa vedno manj,
spomini te skelijo, a lenobno v megli ždiš.
Z malo več strasti morda prišel bi do spoznanj,
ki morejo ogreti sobe prevelikih hiš.
Črepinje spominov.
Jih boš zbral in skupaj zlepil, ali zbrcal jih v kot?
Jih boš še naprej pohojal in živel kot sluga zmot?
|
||||
10. |
Veselica
02:47
|
|||
|
Sedli smo v avto že,
ker prelep je dan,
na gričku veselica je,
obrača se volan;
očka vozi hitro ful,
mamica počas,
oba grdo me gledata,
ker si ne ostrižem las;
jaz pa mislim, da če žvim
od rojstva že v štal,
mam pravico, da vrtim
si tudi blek metal.
Hojlarija hojlara, cesta ovinkasta
hojlarija da da da, bratec že kozla,
svet propada – dostikrat sem slišal,
a lep je dan in kaj mi mar,
žganje, žganje, žganje, žganje,
žganje, sveta stvar
Konec veselice je
in bratec je zaspan,
sedli smo v avto že,
obrača se volan;
očka se je ful napil,
mamica mal manj,
jaz se delam dobrega,
čeprav sem čist naklan;
avto je pa hiter ful
in auspuh ful hrumi,
bratec čist po fotru je,
se ful mu dobr zdi.
Hojlarija hojlara, cesta ovinkasta
hojlarija da da da, mamica kozla,
svet propada – dostikrat sem slišal,
a lep je dan in kaj mi mar,
žganje, žganje, žganje, žganje,
žganje, sveta stvar!
Jasna noč je zvezdnata,
smo že prišli domov,
očka je razpoložen
in rad bi se igrov;
mamo buba glavica
in nič se ji ne da,
očka pa ji batine
po hrbtu hitro da;
svoboda je prav čudna reč —
le kdo jo sploh ima?
V moji glavi pa še kar
harmonika igra…
Hojlarija hojlara, cesta ovinkasta
hojlarija da da da, očka že kozla,
svet propada – dostikrat sem slišal,
a lep je dan in kaj mi mar,
žganje, žganje, žganje, žganje,
žganje, sveta stvar!
|
||||
11. |
Touristic Love
04:58
|
|||
|
Touristic Love
|
||||
12. |
||||
13. |
||||
|
Divji ritem makadama nam poganja tanke noge.
Veter nam krivi tipalke, prah se meša v luže sline,
cesto žre dehteča džungla – nova šansa za vse ‘boge.
Hej, organizmi!
Valimo se, razlijmo se
Hej, organizmi!
čez prostranstvo matere.
Hej, organizmi!
Čas je že in smisel je.
Hej, organizmi!
Vidim jo, kako jo meče divji ritem makadama.
Sunek jo zabriše predme, smejem se in stegnem šape:
»pleši z mano v nove čase, stari red je prazna slama!«
Hej, kretenizmi!
Tokrat zaostajate.
Hej, kretenizmi!
Brez manipulacije.
Ha, kretenizmi!
Denarja ni in ni krvi.
Čao, kretenizmi!
Ko še zadnja glupost klone, bo svečani konec hoje.
Zlezla bova v svetlo krošnjo, glej obzorje, glej, vse to je
zmagoslavna Zemlja mama, divji ritem makadama.
|
||||
14. |
Močvirska žena
03:34
|
|||
|
Nasedli smo v močvirju,
milijoni žab se nam režijo.
Nočna ptica z dimnika
nadzira vdanost parnika –
ta ptica je hudirju
zvesti sluga z zlo misijo.
Mornarji že veslajo,
meglena noč jih kliče v gmajno.
Vasi ranljive džungelske
in hčerke gozda angelske,
»to je čas za krajo,«
veleva ptica, bitje tajno.
Ostal sem v kabini,
žabje dretje me uničuje.
Objel te bom, močvirska Žena,
moja vest je pogubljena,
veselje je v spominih,
zlobna ptica jih izkljuje.
|
||||
Martin Ramoveš Ljubljana, Slovenia
Martin Ramoveš je kantavtor in stripar, ki je doslej je s skupino in solistično izdal naslednje albume: Zvok dežele (2012), Nesojeni kavboji (2014), Astronomi (2017) in Rob (2019). Kantavtorska poetika z rockovskimi temelji se včasih udejanji kot blues ali country, drugič se z divjim riffom zapodi v udarne inštrumentale, nato pa se spet umiri v melanholiji. ... more
If you like Martin Ramoveš, you may also like:
Cardiff band Red Telephone can't disguise the pure pop sensibility in their blistering alt-rock songs.
go to album
The Art Of Losing
by The Anchoress
The second release from Welsh artist The Anchoress is a devastating and powerful meditation on loss.
go to album
Too Prickly For This World
by Wife Patrol
Wife Patrol make instantly catchy alt rock with streaks of punk, new wave, and metal, overlaid with Bangles-esque harmonies.
go to album
The experimental UK artist's latest album is decidedly genre-agnostic.
go to album
This NYC quartet channels the anxious, experimental nature of late '90s-early '00s Olympia indie rock in their tense, rhythmic post-punk.
go to album
The Architect of the Ruin
by Toad the Wet Sprocket
Long-running 4-piece, who were early Bandcamp adopters, return to their ’90s melodic, alt-rock form.
go to album
Staring at Clocks
by Bitch Falcon
The debut album from Dublin group Bitch Falcon is a balance of dream pop and grunge.
go to album
